Iz nevere v vero?

Že kar lep čas me opominjajo, naj le napišem svojo zgodbo o spreobrnitvi v islam, tako moje drage sestre v islamu, kot tudi nekateri moji ne-muslimanski znanci, ki se kar ne morejo načuditi, kako, zakaj in kaj tako močnega me je gnalo, da sem popolnoma spremila način svojega življenja, oblačenja, dojemanja itd, in se spremila iz tihe, večkrat neopazne punce, ki je raje sledila večini, kot se izpostavljala, v nekoga povsem drugačnega.

Tako sem se danes, na ta nič kaj sneženi decembrski dan, usedla za računalnik z namenom, da vam s tem elektronskim peresom, napišem pismo in z vami delim nekaj svojih misli, ter vam s tem morda nekoliko približam svoj današnji pogled na svet kot muslimanka.

Mineva tretje leto, odkar sem se prvič srečala z islamom. Razlog, da vam o sebi pišem tako pozno je, da se mi moja zgodba ni zdela tako zelo zanimiva in pravzaprav nič posebnega. Verjetno ste že brali ali slišali zgodbe ljudi, kot so recimo kanadski znanstvenik, ki je raziskoval Kur’an in ni našel ničesar, čemur bi lahko oporekal, ali pa neverjetne zgodbe o krščanskih duhovnikih in pastorjih, ki so se spreobrnili v islam…

Ne, moja zgodba je precej manj vznemirljiva, moja zgodba se je dogajala znotraj mene.

Starša izvirata iz krščanskih družin in kot mladostnika sta bila aktivna v svojih verskih obveznostih, medtem ko sta se kasneje odločila, da ne pošljeta svojih otrok v cerkev. Tako sva jaz in moj brat odraščala brez močne ideje o Bogu in veri.

Ko v tem trenutku razmišljam o preteklosti, vidim, da sem se skozi življenje do sedaj, posredno ali neposredno, srečevala z muslimani. Iz otroštva se spomnim moje najboljše prijateljice, katere družina se je preselila v Slovenijo med vojno, ali pa kasneje, v srednji šoli, ko so nekateri moji sošolci bili muslimani, itd, kljub temu, pa je bil islam zame nekaj popolnoma tujega in nerazumljivega; nekaj, o čemer sem mogoče slišala po televiziji vsake toliko časa (v današnjih dneh je teh lažnih informacij o islamu kar precej). In moji prijatelji muslimani se mi niso zdeli nič kaj drugačni od mene, razen tega, da so imeli nekoliko »posebna« imena. Želim si, da bi mi takrat kateri izmed njih povedal o svoji veri ali pa pokazal nauke, katere je učil poslanec Muhammed (mir in blagoslov z njim). Seveda bi se mi zdelo nenavadno in morda celo ne bi sprejela njihovih besed kot resnične v tistem trenutku, vsekakor pa to ne bi smel biti razlog, da kot muslimani zanemarimo svojo vero in postanemo takšni, kot so ljudje v naši okolici, samo zato, da bomo sprejeti. Na nas je, da ljudem posredujemo sporočilo poslancaa Muhammeda (mir in blagoslov z njim), da obstaja Bog, in le-ta je Eden in Edini Bog – Allah; in da je Muhammed (mir in blagoslov z njim) Njegov zadnji poslanec. Potem pa naj se sami odločijo, kaj bodo verjeli.

Pri devetnajstih letih sem kot verjetno večina v tem življenjskem obdobju, doživljala raznorazne stresne situacije, povezane s študijem, delom in vsem, kar sodi zraven. Imela sem ne malo skrbi in vsakodnevnih ‘bojev’- predvsem sama s seboj- v iskanju sebe in svoje prihodnosti. In v trenutku, ko se mi je zazdelo, da je vseh teh bojev in skrbi preveč in da jim nisem več zmožna biti kos in ko sem bila tik pred tem, da ‘štrbunknem’ na tla, so se začele pojavljati misli o nečem višjem od mene. Nekom, ki zmore to, kar jaz ne zmorem, in nekom, ki bi mi pomagal skozi to dobo samoiskanja. Tako sem logično začela razmišljati o Bogu. Ker pa je meni najbližja vera bila krščanstvo, sem kot prvo pomislila nanj. Vsa ta moja razmišljanja in ugibanja o krščanstvu so me pripeljala do tega, da sem spoznala, da pravzaprav ne vem nič o Bogu. Kdo je Bog? Kje je? Me vidi, sliši? Vedno? In povsod? Kakšen je? Je kot človek? In končno – ‘Kaj pa hoče od mene’?

Spomnim se filma, ki sem ga videla v tistem času, na temo Jezusovih zadnjih dni na zemlji. V tem filmu je bil en moment, kot sem ga doživljala jaz takrat, ko je Jezus stopil v kraljestvo svojega ‘očeta’ in ga videl, ko je sedel ob ognju in nanj naložil nekaj drv.. potem se je začel dialog med njima. Razumljivo je, da je v filmu igralec uprizoril ‘boga’.. bil je človek, moški srednjih let, z dolgo brado in nekim ogrinjalom okoli sebe.. Ta slika se mi je vtisnila v spomin in moje razmišljanje je bilo..’torej to je to’? Bog naj bi bil kot je človek? Kako torej bi mi Bog lahko pomagal? Če pa si mora sam pomagati, da ga ne zebe s tem, da nalaga drva na ognjišče… Tako so me tuhtanja glede takih in drugačnih zadev, skozi daljše obdobje, pripeljale do koncepta Boga, kot ga opisuje islam.

Islam pravi, da je Bog eden in edini, da mu nihče ni podoben in da nima sebi enakih. On je tisti, ki je vse ustvaril, vendar On ni bil ustvarjen. On vidi, sliši in ve za vse, kar se dogaja, v vseh časih in krajih, vendar pa ni fizično prisoten v svojem stvarstvu, temveč je izven njega. Karkoli vidite, slišite, ali si predstavljate, ne more biti Bog, saj Njemu ni prav nič v tem stvarstvu enakega.

Ko je preteklo še nekaj časa, naj poudarim, da se to ni zgodilo skozi noč, sem spoznala, da o tej lepi veri ne smem več le brati, temveč je čas, da jo začnem zares doživljati; s tem, da začnem opravljati to, za kar me je moj (in tvoj) Stvarnik postavil tukaj, na to mesto – iskreno častiti le Njega… na kratko; islam.

Znanje o islamu sem črpala (in ga imam še izredno veliko za ‘načrpati’) preko interneta in pa sestre, ki me je vseskozi spodbujala in mi pomagala, da se nisem počutila tako samo na tem mojem pohodu iskanja resnice.

Za konec bi rada le še predlagala en nasvet za tiste, ki bi si želeli vedeti resnico, pa tudi, če je nekaj, kar ne bi nikoli pričakovali. – Znebite se vnaprej postavljenih predsodkov, ki jih imate o veri ali neveri nasploh; o islamu, krščanstvu, itd. Opustite za nekaj časa to, kar so vam povedali starši, sodelavci, prijatelji in predvsem mediji; ter pomislite s svojo glavo in razumom. Sami pri sebi predpostavite, da obstaja Bog in ga z iskrenim srcem prosite, naj vas vodi in vam pokaže resnico o tem, kdo je in kaj od vas želi. Kdo ve… morda boste dobili odgovor… saj s tem nimate kaj izgubiti, kajne? : )

Sestra je želela ostati anonimna