Moja pot k Islamu

Spomnim se in verjetno mi bo za vse čase ostal v spominu dan moje vrnitve v Islam. To je bil dan, ko mi je srce začelo biti močneje, dan, ko sem spoznala Resnico. Alhamdulillah (Hvala Allahu).

Kako sem prišla do Islama?

Ko pogledam nazaj v preteklost, vem, da sem bila nesrečna. Imela sem veliko prijateljev, vendar nikoli nekoga, ki bi lahko vedel vse o meni. Imela sem družino, mamo, brata in sestro. Mama me je vedno sprejemala takšno, kakršna tudi sem, vendar me ni mogla razumeti, brat in sestra pa… No njima sem bila samo znanka. Imela sem tudi očeta in še enega brata, vendar sta oba umrla; brat leta ’89, ko je imel štiri leta in pol, oče pa leta ’92, teden dni, preden sem prišla na svet. Smrt očeta je mene zelo prizadela; naredil je samomor. Obesil se je, preden bi lahko mene spoznal. Vedno sem se krivila za njegovo odločitev. Trudila sem se sprati to krivico s svojega srca, vendar nisem uspela, kar me je skoraj stalo glave. Zapirat sem se začela vase, začela sem se odmikat od drugih, zaživela sem v svojem svetu. Nihče ni vedel, kaj čutim, nihče ni vedel, kaj me boli. Nihče na tem svetu. V realnem svetu sem si nadela masko in se smejala kot najsrečnejše bitje, a v meni je bilo srce kot kamen. Včasih sem se počutila, kot da mi bo raztrgalo prsi od bolečine. Nisem mogla več naprej… Kako zelo me je bolelo! Hotela sem končati to trpljenje, vendar nisem vedela kako. Komu naj povem, kako me boli? Mami? Ne, preveč je pretrpela. Bratu, sestri? Ne, ne bi razumela. Prijateljem? Smejali bi se mi. Ni bilo izhoda, ni bilo luči na koncu tunela… V navalu bolečine sem pojedla vse tablete, ki so bile v omarici. Ko sem jih goltala, sem se z vsakim dahom počutila lažjo. Sedla sem na mrzla tla kopalnice… Ah… Kako mi je prijala ta hladnost ploščic… Oči so se mi zapirale. »Zaspala bom…«, to je bila moja zadnja misel, katere se še spominjam. Po tem pa samo še tema…

Zatem sem se zbudila v bolnišnici na Komz-u (na kliniki za mentalno zdravje). Bila sem na oddelku za adolescente (mladino). Tam sem videla, da nisem sama, da je na svetu še milijon ljudi, ki se počutijo prav tako osamljeno, kot sem se počutila jaz. Bilo mi je lažje, ko sem poslušala njihove zgodbe. Takrat sem mislila, da mi je to olajšalo bolečino, vendar zdaj vidim, da ni bilo tako.

Ko sem se vrnila v svoje okolje, domov, so se me ljudje izogibali, ker so mislili, da sem nora. Ne! Nikoli ne jemljite takšne ljudi za nore. Mi smo ljudje, ki nismo videli izhoda, ki smo se počutili same, ki smo trpeli. Ker so se me moji prijatelji izogibali, sem se posvetila sebi. Gradila sem svojo osebnost, brala sem, razmišljala, risala, posvečala sem čas pogovoru z mamo,  pridružila sem se folklori, poslušala glasbo po cele dneve. Da, knjige in glasba. Knjižnica je postala moj drugi dom. Brala sem razne romane. Včasih bi po cel dan držala knjigo v rokah, še, ko sem jedla, sem brala. Glasba mi je bila pripomoček izražanja, z glasbo sem pokazala, kako se počutim. Vendar na vsake toliko časa, je v moje misli prišel moj oče in bolečina. Včasih tudi krivica. Vendar ni več toliko bolelo…

Spominjam se, ko sem se prvič začela resnično zanimati za Islam. Prebrala sem neko knjigo o ženski, ki je v Dubaju spoznala ”ljubezen svojega življenja”. V glavnem, ta ženska se je poročila z moškim, v katerega se je zaljubila, in se preselila iz Evrope v Dubaj. Ta moški je bil Musliman, knjiga je opisovala Islam kot nasilje. Opisala je v knjigi, da jo je mož pretepal, da jo je zaprl v stanovanje, da se je morala pokriti in hidžab je prikazovala kot nekaj slabega. V meni se je pojavilo vprašanje: Ali je Islam res tisto, kar vidim na televiziji? Ali je Islam resnično to, kar je ženska opisala? Spomnila sem se, ko smo se v osnovni šoli učili o verah in ko je učiteljica razlagala o Islamu…

Hotela sem vedeti več, zato sem brala o Islamu, iskala informacije na internetu in doletelo me je presenečenje! Dobila sem odgovore na svoja vprašanja! Odgovore, katere mi še ni nihče dal. Namreč, v celi moji situaciji s poizkusom samomora me je zanimalo, zakaj sem jaz tu, kaj je moja naloga? Prej sem, na primer, iskala ta odgovor tudi pri duhovniku v cerkvi, pa ga zgleda ni preveč zanimalo in mi je rekel, naj ne filozofiram.

Med branjem o Islamu sem doživela nekaj najlepšega na tem svetu! Začutila sem globoko v srcu, da je Islam prava pot, pot RESNICE, prav takrat, ko sem brskala po spleti strani Resnica-Haq.

Videla sem, da so urednikom postavljali vprašanja, zato sem se tudi sama odločila, da napišem e-mail z vprašanjem, kako sprejeti Islam, ker če sem komu do takrat zaupala, je bilo to moje srce. Kmalu po tem, ko sem poslala e-mail, sem se slišala z Alimom in z njim izrekla šehadet (pričanje, da je ni drugega boga, razen Allaha, in da je Muhammed Njegov Poslanec), kar preko telefona. Mislila sem, da bo to kak večji protokol, vendar Islam ne komplicira! Od avgusta 2009 živim kot Muslimanka in počutim se kot prerojena. Z Islamom je izginila vsaka moja krivica, vsaka moja bolečina, hvala Allahu. Ne počutim se več, da nikamor ne spadam. Pridobila sem veliko prijateljev, ki me cenijo in spoštujejo, pomagajo in učijo.

O samem življenju imam sedaj drugačno vizijo. Tudi smrt ne jemljem kot nekaj slabega. Smrt je začetek večnega življenja, kakršnega si si zaslužil s testom na tem svetu.

Februarja letos, na dan svojega rojstva, sem se tudi pokrila. In v sebi čutim iman (vero), ki iz dneva v dan raste. Moja sreča je neskončna, ker mi je vzor življenja zapustil Muhammed (s.a.w.s.) in ker se iz dneva v dan trudim služiti Allahu (dž.š.).

Svojo zgodbo bi vzela tudi kot priložnost, da se javno zahvalim Allahu (dž.š.), ker me je nagradil z resnico in inšaAllah (če Allah da) rešil pred Džehennemom (Peklom).

Prosim Allaha, da nagradi Alima in njegovo ženo Eniso z vsem dobrim na tem svetu in Džennetom (Rajem).

Prosim Allaha, da nagradi vse sestre, ki so me sprejele medse.

Prosim Allaha, da nagradi tudi ostale urednike spletne strani Resnica-Haqq, saj je njihovo delo hvale vredno.

Prosim Allaha, da vsem nam še bolj ojača iman (verovanje) in da Mu ostanemo zvesti, kajti islam je edina prava resnica na tem svetu.

I na koncu, Ya Rabbi (O moj Gospodar), sprejmi moje dove (molitve)!

Amin!

Sestra Aiša

Moja resnična pravljica →